Srce zaklenjeno
S pesmijo ljubi.
In uči nevidno krono nositi.
Se dotakne obale skrivnosti.
Mladosten duh iz preteklosti.
Brez nekega velikega sna,
ki noče kalupe tuje.
Le v spontanih korakih opija
trenutke in mnoga srečanja.
Zavlečen v svoje okvirje.
Brez maske vzdihe šteje.
Na nebo pa redno poglede
oblečen v plašč tišine.
Kadar ga pozaba ne najde
skače iz kletke zaklenjene.
Na postajah skozi življenje.
Srce...
S svojimi besedami redno
rože poklanja.
Redke cvetove na steblu
črnega tulipana.
Oni zacvetijo in so od boga.
Na sredini polja bodi samo svoja.
Tudi, ko nimaš nikogar svojega.
Slišim te srce...
Si tiho in skromno.
In praznih rok daješ veliko.
Kratke potke podčrtane,
kjer v dolgih nočeh kaplja ti
črnilo.
Tiho, svetlo, nevidno.
S svojimi besedami krepi.
Govori.
Sebe s seboj.
Vsaj s tega oblaka na katerem si.
Dotakni se me v svojih mislih.
Jaz te čuvam in te želim.
Srce.
Še slišati.
Sem tvoj prijatelj in dolžnik
največji.
zelo lepo. resnično, brez srca ni pesmi. kakšna kultura, če ni srčna kultura. toda svet se utaplja v sovraštvu, kako najti pravo besedo.
nekoga skrbi usoda sveta, za sosednjimi vrati pa nekdo umira . niti toliko pietetnosti ni, da bi rekel dober dan ali hvala. z besedo hvala pa se človek šele prične.
kaj so njegove pesmi in misli drugega kot puhlice. ni res?
vsekakor lep dan, naj ti bo dobro pri sebi in v sebi, mogoče je potem tudi svet videti nekoliko lepši.
hvala za lepo misel.
m.
miko - Ja res je v današnjem svetu in času težko najti lepe besede..
Hvala ti iz srca..
L.p.
D. B.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Blanka Drnovšek
- 19. 01. 2023 ob 08:04
- Prebrano 211 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 67.22
- Število ocen: 4