Tole me spomni na sanje. Ko človek umre je točno tam, najbrž gleda svoje negibno telo in si misli, da pač sanja. Zato meditiram, da vadim prisotno zavest, kajti mnogi umrli ne vedo, da so zapustili telo. Če primerjam svoja sanjska opažanja lahko rečem, da moja zavest ni prav visoka, a vendar zaznavam napredek. Zato lahko rečem: "Mrtvi živijo, živi umro."

ja. nekako tako je rekel tudi heraklit. strah se mi zdi velika ovira  na poti do spoznanja. končne resničnosti verjetno ne moremo imenovati, ker jo lahko zazna, spozna tudi otrok, ki za besedo bog še slišal ni. takoj, ko nekaj imenujemo, zapademo v dualizem. bog-svet, duh-materija, življenje-smrt, itn. toda nekdo nam umre in izgubo čutimo. razum pa ni več sposoben najti odgovora na vsa vprašanja, ki so se postavila. 

čeprav je vse vesolje že bilo v nas, si ne znamo odgovoriti na vprašanje, kje je ta, ki ga pogrešamo, in prične se neskončno iskanje. 

tudi navezanost je velika ovira, in, končno , če nekoga res tako ljubimo, zakaj nam je tako tuj izraz, da živi v nas, čeprav je bil, je in bo , nekdo drug. mogoče bi temu res lahko rekli zožana zavest, mogoče pa bi nas na koncu res bilo preveč za en jaz in si pomagamo z besedo bog.

vse dobro svit, če me srečaš kje tam, me prosim ne budi. zelo rad namreč spim.

lp