Hrepenenja odžejam na prozornih zavesah.
Zamaknjeno bobnanje
prinese samoto.
Toplo, varno,
samo moje.

Misli vodenijo.
Ostanke pripenjam na perje
skisanih ptic.
Otresam se z dlani.
Priletim na bilko,
jo ljubko zamajem,
odvijugam do roba,
se zgostim
in nanizam v kristalno ogrlico.

V kosteh in glasilkah čutim tresljaje.
Iz trebuha.
Spuščajo se nižje.
V pozabljeno maternico.
v katakombe prednikov,
v sredico zemlje.
Iz mene bruha lava,
gorim,
kot da ne bom nikoli ugasnila.
Na žerjavici prebujenega
se razpre glas
v barvah puščavskega peska.

Utihnem.
Odmev drsa po obodu dneva.

nada pecavar