Skrivnostne Studenice in samostan dominikanski,

kjer deklice - prelepe nune so molile rožni venec;

če pa bile so radožive - dobivale so graje, črne pike.

Lucija morala je v studeniški samostan,

ker ni hotela vzeti grofa po očetovi izbiri.

V tej samoti zrla je v moške na cerkvenih slikah.

Kar zagleda sarkofag s kostmi oblečenimi in lobanjo;

v lobanji mučenca Fidela prelep lesket dveh vrst zobovja 

in zaljubila se je v mrtveca ter biserni nasmeh za steklom.

Samotna v samostanu, gledala je to lobanjo,

gledala zobovje belo, nasmejano, polno leska ...

Mislila na svojega je snubca zunaj samostana.

Fidelij (zdaj v sarkofaku) pred tisoč leti šel je v Rim.

Potoval je v glavno mesto iz Judeje tam okoli leta dvesto,

tako kot Indijci so potovali v London v dvajsetem stoletju.

V velikem Rimu Fidelij se ni dobro znašel;

mlad je umrl in pokopali so ga v katakombah.

V breznih svete Neže je počival v grobu - v steni.

Po tisoč letih pa svetloba nanj je posijala.

Izbrali so ga, da krasil bo samostan v Studenicah,

ker zobje njegovi so blesteli kakor kroglice na rožnem vencu. 

Studenice rajske, kjer v treh izvirih bruha voda z Boča,

dale so zavetje samostanu za dekleta – da žebrajo rožni venec.

Ta dekleta, te prelepe nune so si z vodo svojo strast hladile.

Lucija le je vedno v sarkofag Fidelija strmela,

sanjàla ustnice je, ki pokrile so nekoč zobe blesteče.

Še v smrtni uri videla je mladca z bisernim zobovjem.

Počiva zdaj Lucija v nunskem grobu pod zeleno tujo,

na gomili se razteza polno listov bergenie ligulate,

Fideliju v sarkofagu patina prekriva lesk zobovja.

Nada