Prišli smo tja, 

tja do morja,

kjer spala je

gospa.

Ni vedel nje,

skoraj nihče,

da slepa b’la

je ona.

Pa brez imena,

brez ljudi,

brez mame, ata,

brez advokata.

Ko bi le znali

prepoznat

to žensko spečo

in neznano.

Bilo je tam,

na dnu morja,

kjer spala je 

ženska ta,

ogromno barv,

a nihče ni

vedel za te barvice.

Morda je bela,

zelena morda,

a zdaj požrla vse.

Zdaj je na dnu morja,

ta sladko slana zlata 

ribica.

Nobeden več

je ne pozna.

Na Svoji Poti