Ta dan beži kot sen.
Šum namesto besed iz onstranstva,
prah namesto sveta.
Sreča kakor sen beži.
Ta zgodba je prazna.

Lov, lov za tisto čudno rečjo,
boj, boj z drugimi lovci na njo!

Naj pride noč …
Ni dneva in noči,
ko ene zaspijo,
se zbudijo druge luči.
Nocoj še oblaki drvijo,
da luna utripa, kot bi prodajala.

Vendarle zaspim.
Zdaj se zbudim.
Moj dan se kakor cvet odpre,
da se čebela napase
in med spoznanja zrase.
V tem tihem miru vsak pogled dobi ime.
Morje dejanj je v oseki
in v pesku, ki se prikaže,
so izrisane misli.

Nikar nazaj v otopelost dne!

Modrost, k tebi se bom vrnila,
še preden bom spet zaspala,
se bom prebudila.

Dita Škalič