Skrita v globini svoje sence,
v strahu pred bleščečo svetlobo,
davno si bila zatrta.
Mrtev obraz ti daje potuho,
zavrača tvoj obstoj,
a srce te potrebuje.
Oh! Kako te potrebuje!
Bistvo mojega obstoja,
moja energija,
stopi v neznano na trnovo pot,
vse tja do glasnega krika,
ki dušo mi odreši.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Oaza Misli
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!