Spet ždim sama v temi,

poslušam čričke pet,

razmišljam o življenju,

ne da se mi sedet …

Pogledam v nebo,

tako svetlo se zdi,

misel me ponese

v kraljestvo z zvezdami …

Tako mirno se zdi,

ko človeštvo okoliša spi,

z biseri nad nami,

ki omamljajo dušo …

Ta noč je neskončna

in v tišini v mraku,

plešem melodijo,

ki odzvanja v koraku …

Tu sem zdaj in ta trenutek,

ki zdi se kot večnost,

jutri morda me ne bo,

zato plešem dokler lahko …

Krvavijo podplati,

a nič ne de,

plešem in plešem,

dokler se še sme …

Ines S. Jakopanec