v krošnjo stare jablane se vzpenjam
sedem na mično rogovilasto vejevje
postavim si namišljeno udobje hiše
vse je tako preprosto da se čas ustavi

tako lep pogled in vse počez zelenje
lahkotno objemam krhkost v cvetju
iz globin vlečem pramene za vzgibe
vse je na dosegu rok nič ni predaleč

nikar ne glej nazaj v zmrzal in hlad
s pomladjo zvezan si v toplem kraju
četudi praviš da imaš poletje v zimi
tvoja obljuba tako počaka do jeseni

tu jablana tedaj vsa polna bo plodov
brezskrbno sežeš po nezrelem sadu
skrivaj jih stlačiš v globoko malho
da kot nesmisli čakajo da dozorijo

lisasti lišaji silijo vse višje in višje
bosa stopala občutijo vozličast mah
še prijem v spust po čokatem deblu
in sestopim v uvid in pozna ura bije

dama