OČE

Najlepše bi kitice znala ti splesti

pa srce sprašuje čemu in zakaj

pisati bi znala basni in pesmi

zakaj ves ta trud

ne bo te nazaj.

Najlepše bi pesmi ti znala zapeti

a glas bi v prazno prodiral nebo

nikoli te ne bi mogla ogreti

čeprav bi želela

da bi srce ti bilo glasno.

Poklanjati znala bi jutra ti zlata

zarja krasila tvoj bi nasmeh

zate odprla najslajša bi vrata

zakaj želim to

moje darilo je zate kot greh.

Res črna nemirna

duša je moja

da me nisi nikoli želel

mogoče nič boljša duša ni tvoja

da vse te darove nisi sprejel.

Po svetu temačnem hodiš zdaj sam

s kapljico vinca celiš si rane

obsojaš zdaj mene

 ker ostal si zdaj sam

čeprav nikoli verjel nisi vame.

A srčno sem tebe ljubila

vse kar si želel sem zate storila

kak rosno je vedno moje oko

nisi nikdar opazil

četudi sem reke morja z njih izlila.

Pa vendar ne morem obsojati tebe

bol dobro poznam, vem, da si trpel

še dalje naj rosno bo moje oko

mogoče želiš me

naj tečejo solze dokler boš živel.

Zate prepozno je, da bi spoznal

srečnih še mnogo let tebi želim

želim, da ne bi nikdar jokal

darove odvrgel si

danes zato jaz tak silno trpim.

Milena