Okno odprem in se zazrem v nov dan.
Moj je svet zgrajen iz sanj.
Z roko si podrgnem po kosmati bradi.
Na štedilniku se kuha kava, da odžene me iz sveta sanj.

V ritmu bobnov se zbudim
srce si zaželi v daljne kraje
a jaz v postelji še malo poležim.
Odprem oči, pretegnem roke
na okenski polici ptič pristane,
ker pa želim, da še kaj sonca za mé ostane,
vstanem in pretegnem noge.
Zaželim si kave in rogljička,
ta pregnal bo mojega zaspanega vražička.
Okno odprem in se zazrem v nov dan.

Ko se sprehodim po hodniku,
se ob zidu, komaj še,
izognem s stopali – ostremu glavniku,
ki leži zdaj na parketu;
ne sprašujte, to tako je pač v mojem svetu.
Veste to tako je, kot bi stopil na igračo
na iz kock sezidano palačo,
ki so jo otroci pozabili,
ko zvečer so se igrali.
Moj je svet zgrajen iz sanj.

Napol z zaprtimi očmi pritavam
do kopalnice v vogalu hiše,
tam natočim si kozarec vode
in v ogledalu svoj obraz poiščem.
To obraz ni, ki sem videl ga včeraj,
ko večer se je v noč prevesil
in na kljuko ob omari obleko svojo sem obesil.
Zmečkan obraz, kot da se celo noč
sem ruval se z medvedom.
Z roko si podrgnem po kosmati bradi.

Potem zavijem v kuhinjo in se naslonim
na pult, ki je pod oknom.
V višini glave sežem po tableto,
in pogoltnem jo s kozarcem hladne vode.
Odprem hladilnik – saj veste – iz navade.
Notri nič ni, kar bi me razveselilo;
Na roki se zazrem v uro in zgrozim se
kako mi hitro čas polzi skoz prste.
Jutro zdaj hiti v nov dan
na štedilniku se kuha kava, da odžene me iz sveta sanj.

Tomaž Jevšenak