ZAKLENJENI

Spominov sto po glavi je rojilo

so kot divja reka pridrveli

zgrinjali se nadme  z željo

da bi ponovno oživeli.

Nisem pustila da bi čez

polja se razlili

ker odnašali bi zemljo vso

in kamenje pusto bi pustili.

Zato pustila sem ujete v temi

vsa vrata za njimi sem zaprla

da so dušili se

a okna nisem jim odprla.

Začeli so rotiti me

naj pustim jim poleteti

pa srce mi je dejalo

da naj ostanejo zaprti v kleti.

Vsa mokra in temna je klet bila

usmiljenja srce mi ni poznalo

prevečkrat so ranili ga

zato svobode ni jim dalo.

So plazili se tiho kakor kača

in pljuvali grenki strup na tla

jaz pa sem obrnila jim hrbet

in tiho tiho za vedno sem odšla.

Milena