Pred kratkim sem opazil,

da se je nebo preobleklo v dimenzijo prostranosti,
kot bi gledal morje in njegovo slanico,

kako sunkovito buta ob čoln.

Moj pogled od takrat naprej vsak dan obstane pod visoko obokanimi obrvmi.
V naslednji epizodi z roko često sežem po bradi in si pogladim sivkasto strnišče.

Potem počakam,
da na štedilniku zavre
odmerjen trenutek za cikorijo,
jezero besed pa si medtem v metamorfozi temperature
nadene leden oklep in v prgišče ujeme minulo sredo zalučan kamen,
ki nikoli več ne bo občutil
teže govora.

Jernej Jager