Sem neki dan
sprehajal se ob robu
svojega sveta
in gledal tja čez,
v neke druge svetove...
Brez posebnega interesa,
vendar smeh in vrvež
privabil me je tja...

Hahaha, odmeva smeh
iz praznih prostorov,
odmeva okrog in okrog...
Na sredi veliko ogledalo
in ti, smejoči pred njim...

Pogledam od blizu...
in vidim, da jok in obup
se razlega, ne smeh...
Kako majhna razlika
in kako velika podobnost...

Povprašam smejalce,
čemu ves ta stok...
Pa kaj jok, smeh, človek,
smeh je to, kar slišiš,
veselje nad nami,
prihajajočimi od tam,
kjer smo jokali...

NIso me prepričali...
in odšel sem...
se vrnil v svoj svet,
se razgledal po njem
in si rekel,
kako lepo je tu,
pri meni,
kjer smeh je veselje
in ne prikriti jok...

Petelin je navsezgodaj zapel...
slišim njegovo pesem,
vendar ga ne vidim,
ker je tam daleč,
na dvorišču zmot...

Mark Ardent