Sedela sem 

v temu početju

namenjenem delu

bistroja, kjer sem pila

kavo.

Ulice naselja 

od samega začetka

do prostornin grajenega

niso več podobne ulicam.

Ustvarjen s strnjevanjem

ponuja neposredno oporo

stavbam, kot otoki na belo

polo parirja, poteze šumijo.

Kot morje

ni reka,

kot tirnice

niso plavž.

Pretiravam,

na ulici,

opisujem

hrbtenico

našega naselja

in ker je bila od vseh nas

takrat ali danes od vseh še tam,

je morala biti

tako široka

da se je slišalo.

Vsi smo ji rekli ulica, 

po njej niso hrumeli,

ko se je kdo selil, pa,

normalno.

Vsi, podobno kot nobeden smo vedeli,

kdo je lastnik bistroja ne, da je

nekdanji avtoprevoznik  pa,

da zdaj ljudje zanj delajo,

vozijo, velike tovornjake.

Skodelico*

svoje sem spila,

lahko bi medtem držala

privzdignjeno mezinec,

ampak kot sem že rekla,

nisem pila čaja.

afrokinetika