Še v tistem jutru je bilo vse drugače,

tudi če je bilo že davno pred njim vse zapisano

in boleče neizogibno.

Do takrat sem, zanesljiva in krotka,

vsako jutro in vsak večer zapirala polkna,

da ne bi videla lastnega ognja,

pozabljenega za stoletnim šepetanjem.

Lačen je prepletal svoje plamene,

ganljivo vztrajen,

iščoč moj pogled,

iščoč temo, v kateri bi zasvetil.

Do takrat sem poznala žejo

in jo imenovala z napačnim imenom.

Čista sem hodila po gladini jezera,

s sivimi očmi v sivem dnevu.

Potem se je spremenilo vse.

Zelena je postala zelena,

hrepenenje je dobilo ime

in zalilo me je življenje.

Čas, nekoč tako monoliten,

mi polzi skozi prste.

Šepetam ognju, lačna.

Vem, da me bo grel,

ko se blatna privlečem do brega.

poetesa