Vem, da bo Sonce Kranjcem razjasnilo nebo.
To vem.

Vem, da  za dežjem pride sonce,
čeprav zadnje čase že skoraj dvomim – a vem!

To da se za oblaki skriva modro nebo
to vem (že skoraj iz pravljic samo).
In seveda vem, da več kot vem – ničesar ne vem.

Vem marsikaj
pa ne povem,

Pa ne zato, ker bi me kdo to vprašal
ampak preprosto za to,
ker jaz ne bi bil več edini, ki to ve.

Mogoče malo sebično,
saj vem,
ampak takšen sem že po naravi in po zvezdah.

Vem, da bi moral kdaj držati jezik za zobmi
kakšno sekundo dlje;
ampak vem, da to pri meni nekako ne gre.

In čeprav to vem,
vseeno, ne glede na posledice,
To svojemu sogovorniku
povem.

Tomaž Jevšenak