Vračam se v mesto svoje mladosti
mesto v katerem se je tehtala vsaka izgovorjena beseda
mesto v katerem se je ljubezen izjavljala previdno
kot če bi hodil po razbitem steklu
mesto v katerem v pozni jeseni
še dozoreva jabolko v vrtu
za majhno hišo pobeljeno v belo
pod katero sem kril svoje skrivnosti
mesto v katerem se nahajata bolečina in slutnja
fantje obsedeni z glasbo
in deklice ki se pogovarjajo z oblaki
mesto v katerem sem pustil
veliko nenapisanih verzov
ker sem dojel kako nemočni so

mesto v katerem sem se ponoči klatil po ulicah
iščoč zavetje za moje hrepenenje
mesto v katerem se je ustavil čas
in celi rane tistih ki prosijo za odpuščanje
mesto v katerega zimo prinašajo modri žerjavi
ko lunina svetloba
prenaša poljube od enih do drugih ustnic
mesto ki daje in jemlje
ne izbirajoč emocije
mesto ki svojo ljubezen, kot svileno vrvico,
ovija okrog našega vratu
mesto v katerem, znova, oživijo spomini
na otroštvo ki diši po piškotih
mesto v katerem dež ne zna jokati
on pada samo za to da bi spral
prah s koščkov resnice
obešenih v naših srcih
mesto v katerem somrak ima sladek okus
in diši po vijolicah
mesto ki sem mu dolžan to pesem

Jure Drljepan (JUR)