Polnočni obisk (ep o egu)
Včeraj me je malo pred polnočjo
prvič in najbrž tudi zadnjič
obiskal nadangel Daniel.
Kar nekako pojavil se je
v tisti moji sajasti čumnati
in me zmotil med pitjem
tretje steklenice piva:
ves božanski
in neskončno lep.
Zlati, valujoči kodri las
so se mu razkošno svetlikali
v svetlobi sveč.
In njegova čudovita
snežno bela krila so segala
skoraj do stropa.
Oblečen je bil v prosojno haljico
iz najčistejše svile,
čeznjo pa je imel ogrnjen
izvezen površnik iz brokata.
Na nogah je imel mehke sandale,
bogato pretkane z biseri.
Z mirnim, čudovitim obrazom
se mi je prikupno smehljal,
me odkrito gledal
s priprtimi, modrimi očmi
in me skušal
s svojim žametnim glasom
vljudno in nevsiljivo zaplesti
v pogovor o božanski ljubezni,
milosti in nekakšni nebeški sreči …
Prekleto nečloveško prikazen
sem najprej prav po štajersko
krepko usekal po gobcu.
Nato sem mu na glavo
stresel poln pepelnik čikov
in mu s sajami z ognjišča
posvinjal tiste dragocene
šminkerske cunjice.
Začel je nekaj prhutati,
zato sem mu z mogočnim curkom
nemudoma poscal krila.
Ko pa se je začel v obupu
sklicevati še na neke posrane,
mehkojajčne nebeške avtoritete,
nisem več zdržal:
prisolil sem mu še dve okoli ušes
in ga brcnil v njegovo angelsko rit
s tako ihto in privoščljivostjo,
da ga je zabrisalo
skozi zaprta vrata
med kupe smeti na dvorišču.
Kot polit cucek
je nato odprhutal
v tista svoja usrana nebesa
ali kamorkoli pač …
Nato sem se spokojno usedel
za staro, razmajano mizo,
si odrezal nov
zajeten kos špeha,
izpil kozarec mrzlega piva,
nadvse zadovoljno prdnil
in si prižgal cigareto,
rekoč:
»Ej, pa kaj bo ta meni sral!?!«.
prvič in najbrž tudi zadnjič
obiskal nadangel Daniel.
Kar nekako pojavil se je
v tisti moji sajasti čumnati
in me zmotil med pitjem
tretje steklenice piva:
ves božanski
in neskončno lep.
Zlati, valujoči kodri las
so se mu razkošno svetlikali
v svetlobi sveč.
In njegova čudovita
snežno bela krila so segala
skoraj do stropa.
Oblečen je bil v prosojno haljico
iz najčistejše svile,
čeznjo pa je imel ogrnjen
izvezen površnik iz brokata.
Na nogah je imel mehke sandale,
bogato pretkane z biseri.
Z mirnim, čudovitim obrazom
se mi je prikupno smehljal,
me odkrito gledal
s priprtimi, modrimi očmi
in me skušal
s svojim žametnim glasom
vljudno in nevsiljivo zaplesti
v pogovor o božanski ljubezni,
milosti in nekakšni nebeški sreči …
Prekleto nečloveško prikazen
sem najprej prav po štajersko
krepko usekal po gobcu.
Nato sem mu na glavo
stresel poln pepelnik čikov
in mu s sajami z ognjišča
posvinjal tiste dragocene
šminkerske cunjice.
Začel je nekaj prhutati,
zato sem mu z mogočnim curkom
nemudoma poscal krila.
Ko pa se je začel v obupu
sklicevati še na neke posrane,
mehkojajčne nebeške avtoritete,
nisem več zdržal:
prisolil sem mu še dve okoli ušes
in ga brcnil v njegovo angelsko rit
s tako ihto in privoščljivostjo,
da ga je zabrisalo
skozi zaprta vrata
med kupe smeti na dvorišču.
Kot polit cucek
je nato odprhutal
v tista svoja usrana nebesa
ali kamorkoli pač …
Nato sem se spokojno usedel
za staro, razmajano mizo,
si odrezal nov
zajeten kos špeha,
izpil kozarec mrzlega piva,
nadvse zadovoljno prdnil
in si prižgal cigareto,
rekoč:
»Ej, pa kaj bo ta meni sral!?!«.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
- 20. 08. 2009 ob 08:54
- Prebrano 1112 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 565
- Število ocen: 14
