Se vžigejo luči v samotni ulici.
Zapleše megle v krošnji.
Drevo se nagnjen na drog, se tava sij neznan, nežno se zatakne krošnje.
Obraz se pokaže nasmejan, pogled oči seže v globini, odvzame iz duše nasmeh.
Tepeta na rame, se dvigava do glavi, tam še držijo liste drevesa.
O ti moj angel nisi še noč pozabila, a meni več tebe v bližini.
Slovo grenkobe v meni zapusti.
Ne želim očitka, da ljubil nisem tebe v noči.
Le tam bom ko bodo ogasnila na svetilke vse luči.
Čakam morda boš zbudila, ko bo še en noč na drevored spustila.

faeq