Sneg je zapadel na tvoj grob kamniti. 

Iskal sem v sanjah ga, a zasnežilo

Močno je božji vrt, da nad gomilo 

Obstal sem nevede, kjer spiš v nebiti.

Nenadoma, v daljavi megloviti

Udaril navček je, mar to odbilo

Je meni konec mojih dni število?

Uho zaznalo hrum je in srditi

Grom; streslo se je groblje, v tistem hipu 

Od sunka pal sem, noge kot pri kipu.

Ves slab še videl angelska sem krila

In grob odprt in silno prasvetlobo ...

Cel vek sem spal, ko zora me zbudila

Usodna je - pred tvojim praznim grobom!

Matej Krevs