Apoteoza

 

Sneg je zapadel na tvoj grob kamniti. 

Iskal sem v sanjah ga, a zasnežilo

Močno je božji vrt, da nad gomilo 

Obstal sem nevede, kjer spiš v nebiti.

Nenadoma, v daljavi megloviti

Udaril navček je, mar to odbilo

 

Je meni konec mojih dni število?

Uho zaznalo hrum je in srditi

Grom; streslo se je groblje, v tistem hipu 

Od sunka pal sem, noge kot pri kipu.

Ves slab še videl angelska sem krila

In grob odprt in silno prasvetlobo ...

Cel vek sem spal, ko zora me zbudila

Usodna je - pred tvojim praznim grobom!

       

 

Matej Krevs

Matej Krevs

Poslano:
16. 12. 2022 ob 03:54
Spremenjeno:
16. 12. 2022 ob 04:06

Apoteoza (starogrčki: ἀποθέωσις, latinski: ăpŏthĕōsis = "pretvaranje u boga")

návček -čka (á) v krščanskem okolju zvon, navadno najmanjši, ki naznanja smrt koga

groblje: 2. zastar. pokopališče:

prasvetloba: nemško: urlicht,

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
20. 12. 2022 ob 15:45

Brr ... kar malo strašljivo ... a posrečeno.

 Lp

Zastavica

Matej Krevs

Poslano:
22. 12. 2022 ob 11:45

Hvala, Lidija, akrostih preminulemu sošolcu je bil res trd oreh,

Lp M


Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Matej Krevs
Napisal/a: Matej Krevs

Pesmi

  • 15. 12. 2022 ob 20:15
  • Prebrano 422 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 109.8
  • Število ocen: 5

Zastavica