Bela tišina

odmeva do neba,

do svetlo modrikaste svetlobe.

Prekrije doline in grebene,

upogne zapuščene veje in trave,

prežene ptice in misli,

včeraj in jutri.

Na vzhodu sonce

skrije rdečico pod tančico oblakov.

A ne zdrži dolgo,

ko golo zasije

in lušči bleščice s sebe.

V odprta usta ...

se naseli grenkoba.

S snegom kuha voden boršč

in zmrzuje v dnevih,

ki nimajo konca.

Las si že dolgo ni spela,

vonj po potu je zažrt povsod.

Zmanjkuje ji solz in tolažečih besed

za otroke.

Gleda jih, kako se razposajeno kepajo

in jim zavida.

Kepe so samo kepe.

Niso kriki v spanju,

nepredvidljivost,

nemoč.

Niso zamolčana smrt.

Sovraštvo ji kapa v srce

in dela globoke razpoke.

Zateguje glasilke,

da ne more več zapeti.

nada pecavar