Prah se zažira v les,
razžira spomine.
Duh časa ostaja
v prebujenih nevidnih
molekulah zraka,
ovija se okoli las,
zadiši iz odsevov,
ki se prikradejo s soncem.
Črna kuhinja je polna dima,
krega čakajočih ust,
ki se gnetejo okoli lončene sklede
in kradejo žgance,
(kljub udarcem kuhalnice po prstih)
preden jih prekrije
vroče dišeče mleko.

Drugi časi.
Drugi prostori ...

okus lakote pa ostaja.

nada pecavar