Vedno znova je letalo pristalo na stezi, nedaleč stran od naše hiše.

Ko so se obrabljena kolesa sprijela z vlago svinčenega jutra, sem v hipu položil telo na umazano mrzla tla.

Veter je vsako nedeljo v kite spletal jase, jih približal modrini, tkani iz vode in soli, ko čas zame - v trenutku ni imel več časa, so se oblaki razbežali kot plahe srnjadi.

Slišim kako se zemlja vase zapre, pred tem pa z neizogibno ostrino popraska golo drevo, da iz vej odpadejo prvi listi.

Veliko sem hodil po dežju, oblečen v črni plašč iz usnja, da ljudje niso opazili mojih solz.

Usojena mi je bila prezgodnja jesen, saj mi bo glavo kmalu preraslo ivje.

Tisto leto smo na stari domačiji želeli zamenjati streho. Dolgo je nismo popravljali. Skozi je voda ob nalivih zamakala. Skoznjo so na podstrešje naselili netopirji, podgane in tudi kakšna ptica je po nesreči zašla notri in ni znala več ven. Nekega popoldneva se je streha odprla še bolj, videl sem, ko sem ležal v mahu preddverja - ni prepustila samo sončnih žarkov, ampak je skoznjo padla tudi modrina neba, ki je obarvala prostor s svetlobo in prebudila netopirje, podgane in tudi kakšno ptico. Ko sem zaprl oči, je streha še vedno puščala, a za vekami mi je gorela neprepustnost spomina na hrumenje letal in na tisti plašč iz usnja. Vse sestavine razkuhanega miru so se prepojile in nastali so opomini ter smernice za nadaljevanje obnove.  Pri vratih je zadišalo po kadilu. Dim se je strmo uspenjal. Ko je prisopihal na turn, se je počasi trgal v kosme.

Globoko pokopan je ostal najstnik, ki je pred petnajstimi leti s cilindrom na glavi stal v zaodrju in kukal na oder ob stari češnji, kjer so pele Vita, Elda, Alenka, Nuša, Darja, upajoč, da ga bo kdaj oplazil soj luči - z vso bolečino, spomini, nostalgijo in škržati.

Jernej Jager