(sonetni venec z dvojnim akrostihom)

Uran umira, gospodar davnine,
mogočni bog neba, ki ga rodila
je mati Zemlja in se z njim ljubila,
prelestna hčera kozmične praznine.

Razlita božja kri kaplja z višine,
večerni soj neba je pordečila ...
A roka sina, ta, ki je skopila
očeta, zdaj odganja zle spomine.

Atlanta moč usiha pod bremenom
pretežkega neba: vladar odhaja,
prihaja novi bog, z novim imenom.

Neskončni Kaos svet z meglo obdaja,
trenutek večni, z večno zlim pomenom:
sin Kronos nad boga, očeta vstaja.

Sin Kronos nad boga, očeta vstaja,
a iz krvi Uranove kapljanja
rodijo se boginje maščevanja,
grozljivi roj Gigantov se oplaja.

Vesoljni red, ki Dan in Noč razdvaja,
prerokbo sinu Kronosu oznanja:
njegov otrok usodno zlo ohranja
in rodnemu očetu smrt zavdaja.

Okrutni oblastnik požre otroke,
čeprav mu lastna žena jih poraja,
da bi obranil želje previsoke.

Božanski sin njegov pa le ostaja
za vedno živ in nadenj dvigne roke:
očetov dolg poplača Zeus do kraja.

Očetov dolg poplača Zeus do kraja;
za grom in strelo in oblast nad svetom
se znese nad prevaranim očetom,
razvname boj do zadnjega zdihljaja.

Deseto leto boj enaki traja
nesmrtnih velikanov nad planetom,
ko mati Zemlja vmeša se z nasvetom,
prevesi ravnovesje, modra Gaia.

Na strani Zeusa se po njej borijo
sinovi njeni, rešeni globine;
Tartarovi jetniki zdaj morijo,

A Titani bežijo čez ravnine.
Z Olimpa bliski Zevsovi grmijo,
daritev času, ki nikdar ne mine.

Daritev času, ki nikdar ne mine,
zajame strela gromska; to bobnenje,
ki zaduši Kiklopov zlih besnenje,
Urana reši krute bolečine.

Usodnosti, pravičnosti, vrline,
modrosti Zevsove se nad življenje
razseva luč. Nenehno hrepenenje
po miru se zasliši iz tišine.

Šepet vetrov potihoma spominja
na kri Urana, rdeči soj modrine
nebeške, ki jo črna noč utrinja.

A skozi dno podzemne prostornine
nikoli ne dospe svetloba sinja,
nikdar ne presvetli globin črnine.

Nikdar ne presvetli globin črnine
odrešujoča, milostna koprena
pozabe vseh zločinov brez imena,
krvi prelite, smrti, bolečine ...

Erinije maščujejo zločine,
morijo zarod božjega semena.
In kazen, strah in smrt so zadnja cena
usodnih tkalk te krute zgodovine.

Brez konca težki boji se vrstijo
med bitji, ki jih bolni strah razkraja
in se zato drug drugega bojijo ...

A kje je večnost? Kje je lepa Maia?
Bogovi silni, da nas pomirijo?
Ideja sončna, Mir, ki z njo prihaja?

Ideja sončna, Mir, ki z njo prihaja,
mirujeta predaleč od človeka,
in kar je njuno, vse s krvjo odteka
iz tega časa, v večno daljo Raja:

Hotenja, upi, volja, kar navdaja
srce z ljubeznijo, kar pot preseka
usodi bedni, da bi kakor reka
zalila dno človeškega značaja,

Tolažba, sreča, moč, veselje,
nemirno čustvo, ki v ljudeh razsaja
in zbuja pod obupom skrite želje,

In um, ki omejuje ga ograja,
ko čaka, da naznanijo povelje
zakoni, po katerih svet obstaja.

Zakoni, po katerih svet obstaja!
Po vas se sin odrešil je očeta,
po vas beseda spet postaja sveta
in duša v višje bivanje prehaja!

Leviti nove vere, ki osvaja
vse prebivalce našega planeta,
po vas si Zemlja novi red obeta,
iz vas se jezero miru napaja!

Iskalci nedosežne harmonije,
zapisani na časa ruševine,
razpeti med resničnost in vizije!

Varuhi reda, stražniki divjine,
kjer Zver lahko nemoteno ubije,
apostoli vesoljne domovine!

Apostoli vesoljne domovine,
kjer živo živemu ne bo več hrana,
kjer bo zaceljena krvava rana
življenja, v luči kozmične sinjine!

Sovraštva pregloboke korenine
izruvajte, da vojna bo končana,
da sila pogubljenja bo izgnana
za vedno in dokončno iz bližine!

O, zakoni Narave in Pravice,
nikoli še zapisane postave,
o, Knjiga knjig, razpri svoje platnice!

Jasnino, neoskrunjenost narave
naj vrne Zakon časa in resnice,
Kralj kraljev, Kamen kamna, Glava glave.

Kralj kraljev, Kamen kamna, Glava glave,
ti, plodni veter, prinašalec zraka,
ti, zlati dež iz belega oblaka,
ti, rodna reka plameneče lave!

Rešitelj naš, nosilec večne slave,
nobena druga moč ti ni enaka!
Nebeška vojska pod teboj koraka
nad svet, prinaša tvoje nam pozdrave.

Visoki bog Miru, ki sol prinašaš
nevednim žrtvam samožrtvovanja,
o, ti, ki vse poznaš in vse prekašaš!

Izpolni to, kar nam tvoj molk oznanja,
o, ti, ki se z neskončnostjo ponašaš,
oznani konec mučnega molčanja!

Oznani konec mučnega molčanja!
Pomagaj nam premagati nas same,
daj, da modrost pravična nas objame,
naj nas norost brezmejna ne preganja!

Ti veš, kako mineva noč brezdanja,
kako v temí se sončno jutro vname,
kako se svet prebuja iz omame
in veš, o čem nemočni človek sanja.

Odpri prostore novega življenja,
zaplodi v nas rodove nove, zdrave,
razkrij skrivnosti novega mišljenja!

Že slišim glas te vélike menjave,
že slutim Zakon novega učenja;
nad nas razvije naj Miru zastave!

Nad nas razvije naj Miru zastave,
nov Zakon svetosti vsegà, kar biva,
naj v njem bo moč lepoti ljubezniva,
naj bo zapisan pod besede prave.

Ohrani naj nam njive in puščave,
očuva naj, kar v srcu nam počiva,
in vse, prek česar voda se razliva,
in vse, nad kar se dvigajo višave.

Ljubezen naj ta zakon napolnjuje,
Pravičnost sodi naj za vsa dejanja,
naj dobro sodi zlu in ga kaznuje.

Ubijanje morilcev, večna klanja,
naj se konča vse to, kar ponižuje
človečnost, bedno sužnjo strahovanja.

Človečnost, bedno sužnjo strahovanja,
povzdigni, Zakon, nad sveta zakone!
Oblast nad bivanjem je vredna krone,
samo če to zapoved udejanja.

Navdihni nas, pomagaj do spoznanja,
da sami hočemo, naj nam potone
naš svet, da sami streljamo milijone
ljudi, da krivi smo uničevanja.

Apokaliptični odsev pokaži,
prepreči nam zastrupljanje narave,
nikar nam o prihodnosti ne laži!

Črkuj potres, požare in poplave,
a tistega, ki nas tako sovraži,
Apolon razsvetli naj iz višave!

Apolon razsvetli naj iz višave
to krvoločnost, lakoto, zlohotnost,
to smešno, nezaslišano nizkotnost,
umije naše roke naj krvave!

Razpre naj zastor, naj konča priprave
na novo igro. Našo naj gorečnost
spodbuja, da bi razumeli večnost,
zaznali njene magične vonjave!

Njegov nasmešek blag bomo dojeli
kot milost, vzvišeno nad vsa snovanja
preteklih časov. Spet bomo verjeli!

In to bo več, kot dejstva vsa nekdanja:
kateri koli že, a bog veseli
spočne naj zlate čase praznovanja!

Spočne naj zlate čase praznovanja,
veseli bog svetlobe in toplote,
presije tisočletja zmot, sramote
in zla, ki jim vse čase čas odzvanja.

Verjame, človek, in se ti priklanja,
kdor koli siješ toliko lepote,
kdor vladaš iz oddaljene samote,
čeprav izrečeš sodbo pokončanja.

Obdajaš nas od nekdaj, vedno isti,
sporočaš vedno nove nam vsebine,
če si Drevo, smo mi odpadli listi.

Dobrota vre iz kozmične sredine,
signali topli, polni, jasni, čisti ...
Uran umira, gospodar davnine.

******************

Uran umira, gospodar davnine.
Sin Kronos nad boga, očeta vstaja.
Očetov dolg poplača Zevs do kraja,
Daritev času, ki nikdar ne mine.
Nikdar ne presvetli globin črnine,
Ideja sončna, Mir, ki z njo prihaja.

Zakoni, po katerih svet obstaja,
Apostoli vesoljne domovine!
Kralj kraljev, Kamen kamna, Glava glave
Oznani konec mučnega molčanja,
Nad nas razvije naj Miru zastave!

Človečnost, bedno sužnjo strahovanja,
Apolon razsvetli naj iz višave,
Spočne naj zlate čase praznovanja!

maatjazh