Pred poldnevom razparava dan.
S sušo v pogledih,
ki popije modrino oblakov.
S težkim molkom,
ki spotika.
Z bruhajočo gnilobo,
ki ne pozna pravil in ločil.

Kljuvava kot najbolj sestradana vrana
in delava luknje
v bližino, (za katero misliš, da je večna),
s strašljivo lahkoto,
ki se jo nenadoma zaveva.
Odbijava se od ledenih sten v svojem steklenem zvonu.
Zaboli in strezni.

Krik.
Stopiva iz razbitin,
oba porezana.
Liževa rane,

vsak v svojem kotu,

vsak v svojem kaosu
in iščeva tanko nitko ...
ki je dragocenejša od zlata.

nada pecavar