Tam, kjer poet k počitku leže,

lepota tvoja mu postreže,

tam telo se mu spočije,

kjer se cesta misli vije.

Od oči v barvi mórja,

odtenek ustnic iz obzorja,

vonj telesa sam se vije

misel se v radost zvije.

Žar lepote v pesmi zlaga,

saj si mu ljubezen draga,

zanj samota spiše strup,

ko nabere kup obljub.

Glavna misel si poetu,

ljubi te najbolj na svetu,

bo nocoj se noč vrnila,

vaju v mislih spet združila?

Vrnile bodo se noči,

ko poet v mislih spi,

se v tišini ljubi s tabo,

a oris beži v pozabo.

VonMann