Bi včasih dobro pozabiti vse,

ah, pozabiti tiste lepe sanje,

ki so ovijale mi dni nekdanje,

trenutke, ko življenje vate zre.

Saj rož ni več, ki so lepo cvetele;

nasul je čas preveč plevela v polja,

usahnila srca je dobra volja,

so mi poti že vse okamenele.

Zdaj našel rad bi tihi mirni  kraj,

spokoja poln, da dušo mi poboža

spet upanja prečudovita roža;

in ne ozirati se več nazaj,

le gledati prečiščene oblike

in piti luč in zreti v nove slike

valjo