Dim se vije iz zimišča
in
v
predmestju spominov ni snežink,
ki bi pobelile pričakovanja.
So zgolj dobro opazne razorane brazde, ki v brezvetrju
upajo, da jih oblije zmrzal noči.
Za tem zatiljem
je naseljena prazna sivina.
V ognjenih zubljih prasketamo kot suhi snop dračja.
Na hladni zemlji
čakamo na tvoje besede,
zvok korakov,
da prideš domov,
prisedeš za mizo,
čakamo, da odpreš polsladko penino,
in
da
v
kozarec ujamemo še tvojo toplo sapo.
Nisi pozabljen,
nikoli ne boš odložen med starce blodnjavih umov,
kot nekje,
kjer bele zaplate rajnim
prekrijejo usahle prsi.
Še vedno vidim tvoje roke,
kako zagnano mesijo testo
za
rožičevo potico.
Vas se pripravlja na polnočni pohod,
mi pa na točenje čaja
iz
istega čajnika.
urednica
Poslano:
07. 12. 2022 ob 22:04
Spremenjeno:
07. 12. 2022 ob 22:04
Lepi spomini in dejanja, ki ohranjajo bližino ... čestitke,
lp, Ana
Ana... Hvala! Bližina v spominih je še tisto, kar mi ostaja... Življenje pa nič več ni fajn... :( :(
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Jernej Jager
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!