praskam gibe
ki trdijo
čemijo pod nohti
v mesu
v srcu

noge se mehčajo
premikajo same od sebe
krčijo se v objeme
oživljajo dotike
podplati prisluškujejo
varnosti ranljivosti
krhkosti odločnosti
zemlji vesolju

roke
živahne lovke
iščejo plen
ki je neulovljiv
a vabi in vabi
v igrivost
v radost trenutka
ki semeni kot regratova lučka
zalepi se na jezik

telo pada in se dviga
iz medlosti v plamen
je zvita kača in šumeči slap
padam
a ne padem
delam loke do medprostorov
do praznine
do nedoživetega
rišem mandalo
ki diši
kot temno vijolični cvetovi kovačnika

približujem se molku
ki je le premislek
odmor
ni več strahu
ne umikam pogleda
ne kože

prestopam
iz sebe vase
v mir
ki se vrašča v podkožje
kot bršljan

nada pecavar