Morala se bova ojeseniti, Ljubec,
drugega nama ne preostane.
Glej, kako cinično so se obarvale cinije
pod to sivnato skledo neba ...
Ne trgaj mi trepalnic,
če se ne zmoreš več prebiti
skozi goščavo mojih obrvi.
Tvoji prsti so iz pomrzle prsti,
moje dlani so stare in tuje.
Res je, ohladilo se je
in pod stopali človeških hord
se upogibajo hrbti razbarvanega listja.
Se kdaj vprašaš, koliko teže prenesejo,
predno jim počijo hrbtenice,
predno sprhnejo v prah?
Ne usločaj mi ušes,
če se ti po vsem tem času zdi
moj nos nepremostljiva strmina.
Tvoji prsti so iz pomrzle prsti,
moje dlani so stare in tuje.
Res je, svod se je spraznil
in sploh nisva opazila,
kdaj so se lastovke zbrisale z njega.
Toliko kaosa naju onesnažuje sleherni dan,
da sva izgubila vsak svoj kompas,
da ne veva več kam greva,
da ne veva več kdo sva.
Morala se bova ojeseniti, Ljubec,
drugega nama ne preostane.
Imenitna pesem, spomnim se je, hvala zanjo,
čestitke,
lp, Ana
Draga Ana, najlepša hvala :-)
Pesem se je v končno obliko sestavila že lani, letos pa je bila udeleženka finala pesniškega turnirja ...
Pa sem se letnemu času primerno le odločil, da jo objavimo še tu :-)
Vse dobro,
Marko
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Marko Skok - Mezopotamsky
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!