Sonet z akrostihom, ki nosi črke

Imena tvojega bom vklesal v kamen;

Minljiv si kot ta list, ki nanj na samem

Okorno pišem ti zdaj, volje mrke,

Nekakšen nekrolog. Glej, dolga doba

Umetnosti je, a človeka - kratka!

Je res, da vseh pred smrtjo koža gladka

Ubranila ne bo, da vrata groba

Grozljivo zevajo odprta dan in noč.

Odšel zato od nas zdaj tudi ti si proč

V najlepših letih, tvoj nemirni duh je

Iskal v tujini s čopičem priznanje,

Cilj zmuzljiv! Skrb za naš vsakdanji kruh je

Ubila slednjič tebe, tvoje sanje.

Matej Krevs