Na pragu hladnega dneva poiščem tvojo roko

in si jo rahlo prislonim ob lice –

topla varnost pred divjim naletom življenja.

Skozi nežno zaveso drobnih kapljic

odpotuje misel med zeleni preplet bujnih vej,

zbegana od trudnih sanj

med njimi išče gnezdo za počitek.

Ne ustavlja se predolgo,

že hiti čez mokre krošnje,

išče sonce, svetle ceste, zelenega žita polje,

razkošje jutranjega molka.

Vonji najinih trepetanj jo privabijo nazaj.

Zdaj je napočil čas darovati sebe –

za ljubezen.

berni