TISTEGA VEČERA

V poletnem razpotju
se je biserni sijaj
lesketajoče razpršil
visoko
nad krošnjo drevesa…
V razkošju
vetrovih strun
so se pojoče suhe trave
nemirno odišavljale
tam v zavetju neba…
Na obronku dragih kamnov
se je klesal večer
in z modrino nemira
si prišel
golih ramen in
z vrtnico v nasmehu…
Tam v razkošju vetra
in v zavetju neba…
In vrelci dragih kamnov
so se vsipali na praznino
čudnega smehljaja…
in…
V kamnitem stolpu
so se delci časa
divje pretakali… sem…
in tja…
v klesino kamna
je padel žareče vrteč ogorek…
Tistega večera
sva v poletnem razpotju
in v razkošju vetra
tiho sedela
in pila sijaj
suhih poletnih trav…

Ksintija