Preprogo barvno spet je razgrnila

jesen na najine poti, vsa zala

se z mano zopet si na pot podala

in se po gozdnih stezah sprehodila.

In še tvoj kuža ni bil  prav nič jezen

ko sem na usta  ti poljubček dal,

kako še on veselo je skakljal,

kot da bi vedel kaj je to ljubezen.

A meni pa srce je vztrepetalo,

me z vso predanostjo je spet navdalo,

kot nekdaj ko žarel sem v strasti;

in si želel, da ta sprehod bi trajal,

da bi za vedno me tako naslajal,

da bi imela v svoji me oblasti.

valjo