v kak kamen je vsakdan  

zazrt pogled otroka

kamen zaobljen kot srce netopirja

spokojen kot njegova ultrazvočna pokrajina

koža netopirjevih kril je pesem

ki oklepa sadež s trdo lupino

in sladkim mehkim osemenjem

pesem z mesečevimi rimami

ki jo osvetljuje luč ukradena soncu

luč ki se proti njej zaganjajo smrtoglave vešče

ko režejo spokojno ultrazvočno pokrajino

ko poženejo v galop srce leteče prikazni

da se njeni ostri zobje zapičijo

v mehko oprsje nočnega metulja

le krila se odluščijo

se kot javorjeva semena igrivo  odvrtinčijo

in mehko ležejo na kak kamen

v katerega je vsakdan

zazrt pogled boječega otroka

ko ga oblije hladna noč

brezno