Okna …
Množica tistih,
ki bohotno, vzvišeno razkazujejo razkošje belo zlatih podob.
Pogledujejo
izpod priprtih žaluzij,
ne da bi dovolila poškiliti v notranjost obrambnega zidu, k dragocenostim.
Nedostopnim.
Naključnemu pešcu dajejo vedeti,
da se za njimi skriva nekaj več.
Druga težijo k popolnosti,
z malo slabšo vsebino, a cenjeno barvo.
Na prvi pogled niso nič slabša od petičnih sorodnikov.
Samo malenkost bolj plehka, hitro dotrajana.
Pa nič za to, če prepihu podležejo,
lajež besnečih, v potokih izmozganih avtomobilov spustijo skozse.
Zavetja ne nudijo, skrbna so in vase zaverovana.
Videz je nobel, a ni to ravno to, kar iščemo?
Fensi za malo denarja. Zmagajo.
Okna …
Manjšina njih.
Pozabljeno sorodstvo, ne dosega blišča ostalih.
Kaj počno na tisti fasadi?!
Nedojemljivo, žaljivo!
A kaj, ko naša dobrota,
naša brezmejna strpnost in globoko razumevanje
ne dovolijo obdarjenim in zavedajočim se enakopravnosti
prečkati meje, globoko začrtano samim sebi.
Vsaj kakšno zastavo bi lahko obesili, rože bi prekrile njihovo ubogost,
oluščeno barvo, plesnive lise.
Sodobni družbi ne more pripadati nekaj takega!
Samo poglejte to brezbrižno razkazovanje lastne oguljene
zunanjosti
in kar še najbolj prizadene – notranjosti!
Le s starim, motnim, dolgo brez čistila in krpe živečim steklom sramežljivo prekrite …
Epiloga ne pričakujete?
Ah, niti podvomil nisem v vašo razgledanost,
zmožnost oproščanja nepopolnosti drugih, sožitje neenakih.
Pestijo nas druge tegobe, filozofska vprašanja zagrenjeno pričakujejo odgovore!
Mi že ne bomo malenkostni.
Našega duha se ne da zlomiti, če okno, naše okence v svet, ni ravno popolno.
Čez deščice, v mnogih deževjih sprane, z vetrovi stanjšane,
za razliko od tistih, baročnih –
lahko žarek sonca, prvi, prekrasni v svoji zaspanosti
in piš vetra, sladek in hrustljav od jutranje rose, ptičji ščebet
spustijo v dovzetno dušo, polno čarobnih vtisov sveta, v katerem živimo!
Okna - pogled ven in tudi pogled navznoter! Največkrat so okna zastrta, zaprta ... le kje smo se znašli, kajne!
urednica
Poslano:
18. 11. 2022 ob 16:54
Spremenjeno:
18. 11. 2022 ob 16:55
Zanimiva pesem o oknih. Le pri glagolih: okna ponujajo / dovolijo / se odpirajo ... poglej še, kako sklanjamo ta samostalnik,
lp, Ana
Lep, ponedeljkov in zopet sončen pozdrav :)
Ja, se strinjam, potrebujejo lektoriranje)
Teorijo slovnice dokaj dobro poznam (vsaj za tujca), ampak ko naredim slovnično napako, jo dobesedno ne vidim, dokler mi ne pokažejo na njo :)
Bom pregledala, samo... nisem prepričana, da bom odpravila vse slovnične napake, tako da, bom hvaležna za pomoč
Lp!
Iryna
Hvala vsem za podporo in pomoč!
Marija ❤
lp!
Iryna
M
Hvala!
Ja bolje zveni, kot pravim, sama lahko preberem neštetokrat in ne zaznam več nejasnosti ali robatosti kakšnega stavka.
Ko pa vidim popravek, e! Si rečem -to sem potrebovala
Izbrala bi vseeno prvo varianto od tvojih predlogov, ker si želim tezo o enakopravnosti ohraniti :)
Vse dobro želim
Iryna
Odlično, poglejva še nekaj drobnarij (odstranila bi tudi večino tripičij):
Okna …
Množica tistih,
ki bohotno, vzvišeno razkazujejo razkošje belo zlatih podob.
Pogledujejo
izpod priprtih žaluzij,
ne da bi dovolila poškiliti v notranjost
obrambnega zidu, k dragocenostim.
Nedostopnim.
Naključnemu pešcu dajejo vedeti,
da se za njimi skriva nekaj več. …Naj bi bilo tako …
Druga težijo k popolnosti,
z malo slabšo vsebino,
a cenjeno barvo.
Na prvi pogled niso nič slabša od petičnih sorodnikov.
Samo malenkost bolj plehka, hitro dotrajana so …
Pa nič za to, če prepihu podležejo,
lajež besnečih, v potokih izmozganih avtomobilov spustijo čez sebe. (skozi sebe ali: skozse)
Zavetja ne nudijo, skrbna so in vase zaverovana.
Videz je nobel, a ni to ravno to, kar iščemo?
Fensi za malo denarja. … Zmagajo. …
Okna …
Manjšina njih.
Pozabljeno sorodstvo,
neugodno ostalemu blišču prisklednike … (morda: ne dosega blišča ostalih)
Kaj počno na tisti fasadi?!
Nedojemljivo, žaljivo!..
A kaj, ko naša dobrota,
naša brezmejna strpnost in globoko razumevanje
ne dovolijo obdarjenim in zavednim enakopravnosti (zavedajočim se )
prečkati mejeo, samim sebi zorano, globoko začrtaneo samim sebi. …
Vsaj kakšno zastavo bi lahko obesili, rože bi prekrile njihovo ubogost,
oluščeno barvo, plesnive lise.
Sodobni družbi ne more pripadati nekaj takega!
Samo poglejte to brezbrižno razkazovanje lastne oguljene
zunanjosti
in kaj r še najbolj prizadene – notranjosti!
Le s starim, motnim, dolgo brez mila čistila in krpe živečim steklom sramežljivo prekrite …
Epiloga ne pričakujete?
Ah, niti podvomil nisem v vašo razgledanost,
zmožnost oproščanja nepopolnosti drugih!,Ssožitje neenakih, kaj še bolj vsakdanjega…
Pestijo nas druge tegobe, filozofska vprašanja zagrenjeno pričakujejo odgovore!
Mi že ne bomo malenkostni.
Našega duha se ne da zlomiti, če okno, naše okence v svet, ni ravno popolno.
Čez deščice, v mnogih deževjih sprane, z vetrovi stanjšane,
za razliko od tistih, baročnih –
lahko žarek sonca, prvi, prekrasni,v svoji zaspanosti
in piš vetra, sladek in hrustljav od jutranje rose, ptičji žvenket (ščebet)
spustijo v dovzetno dušo, polno čarobnih vtisov sveta, v katerem živimo!
Premisli in če želiš, popravi,
lp, Ana
Oh, prav ganjena sem, da mi pomagate!
Hvala!
Imam občutek, da lektorirati težje, kot napisati pesem ))
Všeč mi je kar nastalo, bom vnesla popravke, nedvomno!
Lp
Iryna
Super, odstranila bi še tripičja (le pri Okna ... bi jih pustila - običajno jih uporabljamo pri nedokončani misli, besedi - vendar če jih je preveč, ovirajo branje in postanejo nepotrebno mašilo - kot bi prevečkrat uporabljali neko besedo),
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Iryna
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!