Ob ptičjem cvrketu, ko izpraznim črevesje in mehur, in si izvlečem krmežlje
iz očesnih kotičkov, si natočim dva decilitra vroče vode v džezvo, vanjo vsujem
za noževo konico soli, posipam poprh mletega ingverja (včasih, a redko, tudi
malčice dišečega cimeta v prahu), vsa zrnca enega stročka kradamoma, ščep
rjavega in ščep belega sladkorja, le tolikanj, da zadostim uravnoteženosti.
Nato pa džezvo pristavim na rahel ogenj. Počakam, da voda veselo vzkipi.
Džezvo odstavim z ognja in v peneč se krop vmešam za čajno žličko robuste,
čajno žličko liberike, čajno žličko arabike, čajno žličko cikorije. Premešam
in vrnem džezvo ognju, ki njeno vsebino voljno povre; enkrat, dvakrat, trikrat.
Odstavim in pljucnem v zavretek, šilce hladne vode, da črnobo zakali. Počakam
minutko, dve, tri, da se zvarek ustali, nato pa curnem vanjo troho židkega medu.
Tekočino pretočim v skodelico na mizi, kjer me že čaka ob brušeni karafi stoječ,
poln frakeljc ruma, slivovke ali kakšnega drugega domačega žganja, kar naredi
'kavo z visoko peto' kot so ji rekli in jo pili stari dedje in očaki (s poudarkom na rumu).
Kava prijetno toplo zadiši, pripravljena, da me zbudi in me umiri, med jutranjim
branjem informbirojevskih od in epskih hvalospevov najlepši, najuspešnejši,
najboljši in oh in sploh vladi na tem svetu in na vseh do sedaj znanih in celo
neznanih svetovih kar jih obstaja, jih je obstajalo in kar jih še bo, iz vseh eonov,
sfer in dimenzij. Tej izumiteljici svobode, miru, blagostanja in večnega spoštovanja.
Hvala ti, kava, odrešiteljica in prebujevalka. Hvala ti na vekov veke, amen.

Tomaž Mahkovic