Bila si kot princesa iz diznijevih risank.
Plesala si v dolgi beli obleki
na kamniti mizi pod lipo.

Odšla si iz otroštva, kjer si
odštevala ure, ko si pri stari materi
v kotu klečala na bukovih polenih.

Sama si prebelila vse prostore,
kamor sta se naselila.
Rodila si v sterilni porodniški sobi.
V plenice si zajemala ostanke
rasti svojega otroka.
Pozimi se je z ekspresnim
vlakom odpeljal tvoj mož.

Na postaji si nabirala belo omelo
in doma sušila listke,
postavala si ob oknih hiše.

Z belim pudrom si pokrivala
modrice, ki si jih dobila,
kadar se je vrnil.

Potem si nehala mesiti
preste in svaljkati testo.
V bel zvezek si s črnilom
pisala, kako ti je hudo.

Čez dolgo se je skozi sveto knjigo
prikazal sel v obleki odrešenja,
in si padla predenj.
Brala si njegova znamenja,
dokler ti ni postalo vse jasno.
Zdaj veš, kako si lahko
prislužiš večnost.

Tako si preživela.
Otrok sega čez naročja tvojih
kril, ki spet plapolajo nad
belimi čeveljci, kadar te ne
čakajo v veži.

Mažeš se s faktorjem 50
in z lasmi prekrivaš vitiligo.
Ko pomivaš porcelan,
si nadeneš plastične rokavice.

Ne dotikaš se sten in lebdiš v prostorih,
ko te obiščem. Govoriva
o stari materi in jeva
smetano iz črnih skodel.

Ana Porenta