Danes, prav res, se ne bom klanjala,
danes, prav res, se ne bom sklanjala.
Bom glasno vpila na naduteže,
roži bom pustila, da raste še.

S srno tiho stekla bom v ta gozd,
vonjala akacije bom grozd.
Žrebe bom, ki pase se s kobilo,
ob spominih, glej, mi bo spet milo.

Lizala zvoke, ki plavajo v zraku,
čakala sence; plazijo se v mraku.
Času dala, da razlije se v meni,
moji okusi bodo vsi zeleni.

In realnost - saj veš, obrana kost.

Kimam mu, napihuje se kot žaba,
v zoperstavljanju, vem, sem vedno slaba.

Zvita korenina me spotaknila,
jaz sem sanjala - da sem gozdna vila.

V črto tanko se je skrčil čas,
piskajoč in skisan je moj glas.

nada pecavar