Vidi vsakdo, da nemila listje mi jesen otresa;
jaz – noríca – pa želim si nova, močna spet peresa.
Misli, želje nežne skrivam, glas ne najde več iz grla:
da prav rada, zlahka v tvojih rôkah malo bi umrla.
Da bi smela prehoditi s tabo sončne vse stezíce,
pa sedaj mi staro breme prav nesramno senči lice.
Tudi če se vrtnica bi moja znova ti odprla,
za seboj težkó, a hitro bi mostove vse podrla.
Za trenutek le pozornost tvoja k meni se obrne,
a potem pusti me sámo; v glavi mnoge misli črne.
Upanje živi naprej še – taka moja je narava –
da nekoč te zopet najdem, sreča in ljubezen prava.
Naj jesen se še bolj trudi, da te v hladno meglo skrije,
tôplo bo srce še vedno, v prsih mi nemirno bije.
"... v prsih mi nemirno bije."
Bravo poetesa Alenka! Odlična pesem.
Lp, Maki
Zelo lepa pesem. Čestitke!
Lep pozdrav, Dejan
Dejan, hvala, me veseli, da ti je všeč.
LP, mcv
... prav pobožala me je Nemirna, tvoja lepa pesem, h kateri se je vredno vračati;)))
"Upanje živi naprej še" -
taka je tvoja in tudi moja narava, draga Alenka.
Vse dobro ti želim,
Breda
Hvala, Breda!
Tudi tebi vse dobro!
bravo za tole jesensko, ki si ne odreka pomladi!
Lp, Lidija
Lidija, hvala!
LP, mcv
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!