Dolgo
je že od tedaj,
kar smo bili tako veliki, da je poletje bučalo v nas.
A zdaj je jesen, mi pa smo majhni.
In ogromna
je edino še naša usoda.
Tako vsaj vemo,
nič drugega ni potrebno,
kakor le čimbolj sveže utripati čez to zimo,
vse do prihodnje,
z vonjem vznikle vere prepojene
pomladi.
... ko bomo spet rasli
v bučanje poletja.
Lepo. Pesem, ki zajame vse občutke in oscilacije črte, ki ji pravimo življenje.
lp, Lidija
Lidija,
najlepša hvala za podčrtanko.
Zelo me veseli.
:)
Lp, albin
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: albin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!