Melodijo slišim,
poslušam tiho bitje srca,
me pesem spominja
na neskončno modrino morja.

Po taktu me ziblje,
po zvoku morskih valov,
spominjam se sreče,
spominjam se, kako takrat prišla si domov.

Neskončnosti sem si želel,
dobil sem jo,
pa čeprav sem vedel,
da to neskončnost ne bo.

Tako kot takrat poslušam zdaj pesem,
tako kot takrat te v oblake ponesem,
tako si želim te,
a blizu te ni.

Sam sedim zdaj ob skodelici toplega čaja,
ob kaminu sedim in se grejem,
ob misli se grejem na tvoje srce.






Ne, niti spati več ne morem,
Ker še vedno čakam,
čakam, da vrneš se.

Še vedno si v mislih ti,
še vedno mi srce spati ne pusti,
ne glede na vse zgodbe preteklosti.

Ura že odbila je polnoč,
in čakam te ves upajoč,
da morda, morda vrneš se nekoč.

mathias štefančič