Živim povsem običajno življenje, vam pravim.
Kajti vsak dan zjutraj običajno vstanem, in grem
v somraku običajno spat, vse vmes pa je običajno
cel sklop raznih dejavnikov, ki me vodijo skozi žitje.

Čemu bi se pogovarjal o tem? Le pripovedujem. Beseda
da besedo, ki je vse pogosteje žaljivka ali zmerljivka.
Zato je molk postal stalnica sobivanja miru s kaosom.
Že zdavnaj. In beseda je od takrat gnilo meso postala.

V pogovorih ni več pomembno držati se prvotne smeri;
vsebine. Postajajo čorbe, čobodre za v pomijnik, ne za
na mizo. Coprniški zvarki, polni vsega mogočega. Bljuvka.
Zatorej vam pripovedujem zgodbo o sem. Brez pogovora.

Sestavljen sem iz kupa napak, oštrcan z blatom močvirja
v katerega sta me iztisnili materina volja in življenjska moč.
O, da bi bil žabec, čapljin mož, veper ali kačon. Pa nisem. Radi
sosledja evolucije, šal, burk in komedij vsemogočnih bogov.

Zatorej vem, da smo vsi, ki živimo na Šentflorjanskem usranci.
Ne ravno po svoji krivdi, pa vendarle. V močvirju je blata na
pretek. Na večno zajemanje ga je. Neusahljiv vir nam je dan. Pa
se obmetavamo ž njim. Kot razposajena deca. Kričavi in cepetavi.

Drugače pa – živim povsem običajno življenje. Navajeno. Svoje.
                                                                       Četudi v močvirju,
                                                                       vse bolj po tiho,
                                                                       z vsemi vami, sam.

Tomaž Mahkovic