Želim si te še pred zoro,

da bi tvoje dihanje zazibalo 

moje demone v spanec.

Da bi me nežno poljubil preden dan vzide

in me ljubil ko zatone.

In pod nebom bi te imela v naročju

ko božam del tebe v svojem trebuhu,

zasijem - ne rabim sonca, 

sijem od znotraj, povsod kjer si se me dotaknil, 

vzhajajo žareče praske.

Prižgal si mi dušo.

Se kdaj želiš razklati ko se vračaš k njej?

Midva vztrepetava ko odhajaš,

s tistim deškim nasmehom.

Včasih naju vprašam, 

komu sva skrivnost,

samo njej ali svetu?

V meni je varen pred sodbo ali lahko obstaja če je plod laži.

Preveč moj je da bi ga bolelo.

Zato ga ne izdam nikomur.

Zato umaknem pogled in te izpustim.

Midva sva naenkrat jaz. 

Iz dveh v eno,

namesto obratno.

Ne veš toda lahko bi bili trije.

Na slikah mi ne pokazeš njenega obraza.

Ali si užival ko te ni bilo? 

Ursula