Rad najino pripeljal bi iskanje
na polja sreče, kjer si se smejala,
kjer pesem zate mak je zasejala,
ta krhki cvet iz solznih niti stkan je.

A polja zdaj požeta so pšenice,
vsa morja trave je požgalo sonce,
odšel iskat sem vero v tuje konce,
kjer klic prelesten me je vodil ptice.

Megla je jutra skrila mi v sivino,
je rosne kaplje sonce posušilo,
obdan z lepoto, silno zgodovino,

ki šepetala je, kaj bo sledilo;
veselje bo, kot trta rujno vino,
enkrat spet srečo zate obrodilo.

Dejan Bosil