Nocoj sem prerok brez jezika,
nebrat, ki je ubil Abela,
berač mrtvorojen brez krika.
Na tratah begam iz krdela
in v poljih ne cvetim v zlato,
moj klas je žetev odcvetela,
moj las postarano srebro,
v očeh so madeži stoletja,
v dlaneh oguljeno proso.
In pride ura brez zavetja,
ko z ustnic se usuje prah
in duša vrne v čas spočetja.
prav veseli smo tvojega ponovnega povratka, Mrož!
Super kontemplativna pesem, v tvojem metrično neprekosljivem slogu ...
lp, Lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mrož
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!