Barve smehljaja ki jih slišim
ko kličem tvoje ime v želji
da se te dotaknem v globino
ko igraje raziskujem nedolžnost
preden mi razkriješ del sebe
in v navalu strasti posežem vate
kot v žgoč žar kjer čas še spi
in besede zabrenčijo obložene
s počasnimi gibi domačnosti
a vendar se omotično dotikanje razblini
in jaz še zmeraj kličem s krikom tvoje ime
da prikličem barve smehljaja
preden ne odzvonijo kot spomin
v dozoreli jeseni življenja.
Suzana Kavka