
Pohodiš vse pred sabo.
Rože in liste drevesa v jutranji pozebi.
Barve nič več ne pomenijo.
Vse se bo v zemljo spremenilo.
Si enak kot drevesa, ko odvržejo svoje liste. Jih ne rabijo več. So že odslužili svoje.
Ni več važno, če so se trudili, da ostanejo drevesa zelena.
Narava ve kaj želi, a človek te odvrže, ko te ne rabi.
Ljubezen je le iluzija za srce, ki ga pozabiti ne želijo.
To je pesem grobega bistva narave - življenja. A vendar je iluzija lepa in dobro je, če v njej človek preveč ne zaide.
Komentiranje je zaprto!

Napisal/a: faeq
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!