Že spet nam bogovi mešajo
jezike, pomene, slike, oblike.
Novi Babilon gradimo. Teža
misli bremeni telo, da ne zdrži
še dodatne teže besed in se lomi,
lomi, lomi, da poka kot topovske
salve. A kaj!? Imam svoje epsko
popotovanje, četudi nimam ciljne
poti, ne cilja, niti smisla, niti namena,

pomena. Včasih mi spodrsne, padem,
se poberem in grem dalje. Ko blodim,
ne zgrešim svoje poti. Zgrešim le pot,
ki jo rišejo veleumi zame. A hvala
bogu, vesolje rado nenapovedano
izbriše, kakšen del skice (moje)
bodočnosti. Vesolje je šaljivec,
s prav posebnim smislom za humor
in za zapletanje preprostosti v kaos.

Iz nekega duhovno višjega pogleda,
je zagotovo vse videti drugače,
verjetno tudi preprosteje, a tako
visoko (še) ne živim. Zato sem si
ob poti nabral kostanja, nadsuper
nadekološke nadbio nadhrane.
Spekel si ga bom, strokovnjak za
vse in mojster za nič, ki ne razume
tega sveta niti sebe. Spekel ga bom,

preden najdem, slovensko meso
slovenskih besed, drugo pot od tod.
Zgleda, ko da je to dober načrt. Načrt
za vse. Kdor ga potrebuje, mu je na
razpolago. V teoriji bi moral delovati.

Tomaž Mahkovic